Turški nomadi – ljudje odprtih src

V deželi mogočnih vrhov gorovja Taurus, ki okvirja najlepšo obalo Turčije, znano kot turška rivera Antalya, živijo nomadi – preprosti ljudje odptih src. To so ljudje, ki sicer nimajo kaj dosti na tem svetu. Vendar imajo več, kot bomo mi, zaslepljeni z zahodno – materialističnimi ideali, kdaj zmogli imeti. Pot v njihovo gorsko kraljestvo je dolga in strma, saj poseljujejo območje na okoli 2000 m nadmorske višine. Skrivnosti zvok tišine in mir dajeta občutek, da tu čas in prostor lebdita v zraku. Vsakdanje misli se izgubijo v pokrajni in padajo globoko v dolino. Kot bi se čas ustavil.


Nomadsko življenje zahteva minimalizem, fokus in disciplino. Njihov način življenja se v zadnjih 3000 letih ni bistveno spremenil. Pred soncem in vetrom jih varujejo stara razpadajoča oblačila, njihova glavna prevozna sredstav so oslički in konji, iz polivinila, lesa in kanmnov pa so si ustvarili skromne domove.


Nomadi so majhne družine, ki potujejo zaradi živine – ko ta izrabi svojo pašo, se morajo premakniti na nove pašnike. Njihovo življenje je nomadsko samo pol leta, saj se s poletnih pašnikov pozimi selijo v dolino, kjer živijo v vasi. Priljubljena panoga je tudi čebelarstvo, pri čemer kot panji služijo kar enostavni leseni zaboji.


Ko se razve, da so gostje “pri hiši”, se poleg domačih okrog šotora nabere še kar nekaj sosedov, ki radovedno opazujejo prišleke. Gostiti tujca v svojem domu je med nomadi velika čast, zato z gosti delijo vse kar premorejo. Nomadi v zameno za svoje gostoljubje niti ne zahtevajo niti ne pričakujejo ničesar. Nasprotno, če jim ponudiš denar, so celo užaljeni.


Prav gotovo je zanje najpomembnejša šola težko nomadsko življenje samo. A to še ne pomeni, da se ne znajo nasmejati, da niso dobre volje in da se ne zabavajo. V njihovih očeh se zrcali zadovoljstvo, notranji mir pa je odsev poštenosti in nepokvarjenosti. Vse skupaj stoji na trdnih temeljih zdrave družine ter nesebične skrbi za skupnost. Užitek jih je bilo spoznati!